Michaël Malherbe: Ali obstaja »evropsko novinarstvo«?

Ali obstaja »evropsko novinarstvo«?

To je nenavadno vprašanje, celo za Eddyja Fougierja, ki si to vprašanje zastavlja v študiji »Evropsko novinarstvo, nujna dobrina«. Glede na to, da obstaja:

• Evropski novinarski center
• Združenja, ki povezujejo evropske novinarje, kot na primer Združenje evropskih novinarjev (Association of European Journalists – AEJ)
• Evropski novinarski tečaji
• In celo nagrada evropskega novinarstva – nagrada Louise Weiss – nagrada, ki jo od leta 2005 vsako leto podeljuje francoski oddelek Združenja evropskih novinarjev

Toda…

Evropsko novinarstvo obstaja!

Dokaz: Obstajajo novinarji, ki bodisi od blizu bodisi od daleč spremljajo in pišejo o aktualnih evropskih tematikah.

Najpomembnejši in najbolj znani so dopisniki »kvalitetnih oziroma resnih« medijev iz Bruslja. Nekateri prisegajo na Jeana Quatremerja, ki piše za francoski Libération, drugi pa na Gavina Hewitta, dopisnika britanske BBC. Seveda pa so potem še tisti, ki evropskim vsebinam sledijo v okviru nacionalnih uredništev, in tisti, ki imajo oddaje ali pišejo kolumne o EU.  

Evropsko novinarstvo ne obstaja!

Dokaz: Na območju EU ni namreč nobenega vseevropskega javnega glasila niti evropeizacije novinarskih praks.

Obstaja sicer nekaj vseevropskih medijev, a nobeden od njih ni namenjen splošni evropski javnosti:

• Mediji z evropskimi vsebinami, ki pa ne pokrivajo nujno evropske tematike, kot so televizijske postaje Euronews, Arte in Eurosport.
• Uradni evropski mediji, kot sta televizijska informacijska storitev EU Europe by Satellite (EbS) ali kanal Evropskega parlamenta – Europarl TV.
• Mediji, katerih glavna posebnost je pokrivanje evropskih vsebin, na primer specializirane tiskovne agencije.

Toda kljub nekajkratnim poskusom danes še vedno ne obstaja vseevropski medij z množičnim občinstvom. Zakaj je temu tako?

• Težave na strani povpraševanja (hipotetično »Evropsko občinstvo« in »Evropsko stališče«): Odsotnost skupnega jezika ali skupnih kulturnih referenc na območju EU, medtem ko so novice pokrite glede na zanimanje in interes javnosti.
• Posledice na strani povpraševanja: Zelo skromni prihodki, še zlasti s strani oglaševalcev, ker ne obstaja vseevropski oglaševalski trg in ker je zelo težko določiti evropsko občinstvo.
• Težave na strani »medijske ponudbe« (hipotetično »Evropska novinarska kultura«): Omejena evropeizacija novinarskih praks, zaradi pritiskov nacionalnih novinarskih sistemov, vključujoč poročevalce časopisnih hiš v Bruslju.
• Posledice na strani »medijske ponudbe«: Kompleksnost položaja, ko novinarji iz različnih držav delajo v istih uredništvih, zaradi kulturnih razlogov in tudi zaradi odsotnosti pravnega statusa »Evropskega novinarja«.

Evropsko novinarstvo (delno) obstaja!

Dokaz: Obstoj specializiranih EU medijev.

Specializiran tisk o vsebinah EU je seveda še zelo daleč od tega, da bi bil prepoznaven med splošno javnostjo.

Pregled tiskovnih agencij in specializiranih tiskanih publikacij na območju EU:

• Agence Europe – Bulletin Quotidien Europe (www.agenceurope.com)
• Europolitique (www.europolitique.info)
• European Voice (www.europeanvoice.com)
• New Europe (www.neweurope.eu)
• Parliament Magazine (www.theparliament.com)
• EU Reporter (www.eureporter.co.uk)
• E!Sharp (www.esharp.eu)

Pregled spletnih strani, ki poročajo o evropskih zadevah:

• http://euobserver.com
• http://www.euractiv.com/en
• http://en.myeurop.info
• http://www.eubusiness.com/
• http://www.presseurop.eu/en
• http://www.eurotopics.net/en/presseschau/aktuell.html

Pregled novih strani, ki jih v večini vodijo študentje in ki pozivajo k bolj aktivni udeležbi Evropejcev:

• http://www.cafebabel.co.uk
• http://www.theeuros.eu
• http://www.taurillon.org (oziroma The New federalist v angleškem jeziku)

Evropsko novinarstvo vendarle ne obstaja!

Dokaz: Vpliv anglo-ameriškega tiska na »evropske nosilce odločanja«. 

Nenazadnje, tisk, ki vpliva na evropske voditelje, je mednarodni in gospodarski anglo-ameriški tisk s časniki International Herald Tribune, The Economist, The Financial Times in The Wall Street Journal Europe.

Ta elitno usmerjeni tisk je pretežno angleško govoreči in:

• v glavnem pokriva EU institucije,
• je njegova pozornost osredotočena predvsem na evropsko četrt v Bruslju,
• izhaja predvsem v angleškem jeziku,
• se osredotoča predvsem na »evropske nosilce odločanja«.

Vse bolj izstopa delitev med:

• Popolnoma specializiranim tiskom o EU, ki je nepristranski, deloma zaradi stroškov. Zaradi tega je namenjen neprofiliranim bralcem in je zato največkrat bran s strani »evrokratov«.
• Nacionalno osredotočenim popularnim tiskom, ki vedno manj poroča o evropskih zadevah in v splošni javnosti očrni EU.

Zatorej, kot pravi Olivier Baisnee, »ima EU javnost in celo »javno mnenje« (…) tipično za 18. stoletje, z »razsvetljenim« krogom avtorjev«.

Michaël Malherbe
www.lacomeuropeenne.fr

Angleški prevod bloga si lahko preberete na blogu Letters from Europe Craiga Jamesa Willya.